Nevarne oddaje nevarno gorijo
Na RTV Slovenija se je v času koronakrize uveljavila nova oblika cenzure: spletni izbris že predvajanih kontroverznih oddaj. Gre za neutemeljen in nedopusten napad na svobodo izražanja in informacij.
Če nočeš, da so ljudje zaradi politike nesrečni, jim na vprašanje ne daj dveh mogočih odgovorov, kar bi jih vznemirjalo; daj jim le enega. Še bolje – nobenega. [...] Tlači jim v glavo nevnetljive podatke, napolni jih s toliko 'dejstvi', da bodo čutili zasičenost, a bodo hkrati prepričani, da absolutno blestijo v informiranosti. Dobili bodo občutek, da razmišljajo, in občutek gibanja, ne da bi se premaknili.
Ray Bradbury, Fahrenheit 451
Primer Rižner
Sedmega aprila 2020, približno tri tedne po razglasitvi epidemije covida-19 v Sloveniji, je Cirila Štuber, novinarka Prvega programa Radia Slovenija, v oddaji Intervju, objavljeni 8. aprila, gostila Karin Rižner, magistrico biologije, ki kot terapevtka in raziskovalka deluje na področju alternativne medicine. Gostja, ki je pred tem že večkrat nastopila v oddajah Radia Slovenija, je v pogovoru med drugim izrazila nekaj kritičnih pomislekov glede prevladujočih pogledov in odzivov na epidemijo.
Novinarka je 9. aprila, dan po objavi, izvedela, da je bil intervju izbrisan iz spletnih platform RTV (RTV 4D, portal Prvega), skratka, da ni več v nobeni (uradni) obliki dostopen širši javnosti. Teden dni pozneje je Danijel Poslek, odgovorni urednik Prvega, podal svojo obrazložitev in zagovor izbrisa vsebine. Po njegovem »ta ni skladna s profesionalnimi standardi naše medijske hiše«, pri čemer se je skliceval predvsem na 10. in 17. člen Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija, »ki govorita med drugim o tem, da z oddajami ne smemo ogrožati zdravja ljudi, pa tudi, da je treba pred objavo vsa dejstva, ki vplivajo na zdravje ljudi, preveriti v posvetovanju s stroko.«
Med mnenji Karin Rižner, ki jih je podala v intervjuju, je Poslek med drugim izpostavil njeno prepričanje o izjemni naravni moči imunskega sistema, ki naj bi se lahko, ob ustrezni skrbi zanj, uspešno spopadel z večino virusnih in bakterijskih nevarnosti; njeno kritiko »šolske medicine« kot pretirano »mehanicistične« in zagovarjanje »tradicionalnih medicin«; njeno oceno, da se v primeru koronavirusa »spopadamo z zelo blagim virusom za veliko večino ljudi«; ter njeno nasprotovanje zapiranju »mej, šol in podjetij« pri odzivu na epidemijo.
Prvo mnenje je sogovornica jasno izražala vso svojo kariero, tudi v preteklih gostovanjih na RTV, zato odgovornega urednika ne bi smelo pretirano šokirati. Da ima pri preprečevanju virusnih obolenj ključno vlogo krepitev imunskega sistema, je bil v drugi polovici preteklega leta tudi eden od – morda premalo poudarjenih, a vendarle nespornih – javnozdravstvenih napotkov, še zlasti v povezavi s pozitivnim učinkom ustrezne ravni vitamina D, o čemer je poročala večina osrednjih slovenskih medijev. Tudi to, da gostja, ki prakticira alternativno medicino, brani svoje področje in izreče nekaj kritičnih besed o uradni medicini, ni ravno nezaslišano.
Mnenje, da se »spopadamo z zelo blagim virusom za veliko večino ljudi« je identično uradni poziciji Svetovne zdravstvene organizacije, drugemu odstavku njene definicije covida-19, ki pravi:
»Večina ljudi, ki se okuži z virusom covid-19, bo izkusila blago ali zmerno okužbo dihal in bo okrevala brez potrebe po posebnem zdravljenju.«
Vprašanje o državnem zapiranju »mej, šol in podjetij« v demokratični družbi ne bi smelo biti vprašanje, o katerem razpravlja le peščica birokratov. Jasno je, da je ob grožnji epidemije na neki točki potrebna odločna usmeritev, ki jo lahko sprejme le vlada v tesnem sodelovanju z javnozdravstvenimi institucijami – pri čemer bi moralo biti samoumevno, da se pred sprejetjem tako drastičnih ukrepov posvetujejo tudi s predstavniki drugih relevantnih strok –, a to seveda ne pomeni, da mediji ne bi smeli omogočati polemične javne razprave, ki vključuje široko paleto naklonjenih in kritičnih pogledov na te odločitve. Nasprotno, omogočanje in spodbujanje tovrstnih razprav je – še zlasti ob najbolj perečih družbenih izzivih, kakršnim smo nedvomno priča – temeljno poslanstvo medijev, zlasti javnih. Gostja oddaje je imela vso pravico, da je podala svoje mnenje o tem vprašanju, in novinarka vso pravico, da ji pri tem ni nasprotovala.
Med izjavami Karin Rižner, ki jih navaja Poslek, je sporna le trditev, da se v Italiji smrtnost v tistem času ni povečala glede na prejšnje sezone. Pri tem se je sklicevala na vodilno evropsko bazo podatkov o smrtnosti EuroMOMO in ni bila edina, ki so jo aprilski podatki na spletni strani zavedli: pri EuroMOMO so ravno v tistem času objavili posebno obvestilo, da so podatki za to obdobje nenatančni, ker nastajajo večje zamude pri oddaji poročil.
»Ne gre za prepovedane teme, kot želijo prikazati nekateri kritiki,« je zapisal Poslek, »gre za dejstvo, da tako kot ne smemo objavljati nepreverjenih informacij, ne smemo niti širiti neutemeljene znanosti, še zlasti, če bi ta lahko ogrožala varnost in zdravje kogar koli.«
Novinarka proti enoumju
Cirila Štuber se je na Poslekovo obrazložitev – ki implicitno razkriva predpostavko, da lahko kot radijski urednik s politološko izobrazbo brez večjih težav presoja o tem, kateri pogledi naravoslovnih znanstvenikov so »utemeljeni« in »neutemeljeni«, pri čemer se vseskozi izogiba omembi izobrazbe Karin Rižner – odzvala z neomajnim zagovorom kritične vloge novinarstva in pluralizma v javni znanstveni diskusiji. V argumentaciji odgovornega urednika je prepoznala »servilen pristop« k razpravi o javnozdravstveni politiki,
ki »ignorira vlogo medijev kot četrte veje oblasti [...] [ter] slepo sledi smernicam in interpretacijam ministrstva za zdravje«; ki »s tem, ko zagovarja, da obstaja ena sama (javnozdravstvena, torej politična) doktrina, ki jo imenuje znanost, dejansko ogroža temeljno paradigmo znanosti, ki ni nikoli dokončna (settled), ampak vedno odprta za nova spoznanja«; ki »s svojo potezo ovira pluralizem večno spremenljivih in prožnih znanstvenih pogledov, ki nam v svobodni družbi [...] dajejo nove in nove izsledke«; in ki nenazadnje »ignorira vlogo medijev, da dajejo prostor civilni družbi, znanstvenim pogledom, ki so v manjšini, s čimer dovoli enoumje – če vsi govorijo in mislijo enako, ne le da ni nobene kontrole nad 'uradno' politično resnico s strani medijev, ampak tudi ni nobene potrebe po delovanju kakršnegakoli medija (razen morda zabavnega medija).«
Odziv varuhinje
Na ta nenavadni dogodek – izbris oddaje, ki jo je uredništvo prej odobrilo in je tudi že bila predvajana (več dolgoletnih novinarjev RTV mi je zatrdilo, da podobnega posega pred tem ne pomnijo) – se je odzvala tudi Ilinka Todorovski, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV, ki je sicer presodila, da »uredništvo ni ravnalo premišljeno« pri izbiri gostje »za komentiranje zdravstvenega vidika epidemije covida-19«, a je obenem opozorila,
da te »vsebine ni mogoče označiti za pozivanje k opustitvi samozaščitnega ravnanja ljudi, ki bi neposredno ogrožalo njihovo zdravje, zaradi česar bi bilo posnetek treba odstraniti iz arhiva, kar je skrajni ukrep ob kršitvah programskih standardov. [...] Pred odstranitvijo vsebine, ki je v nasprotju z uredniško politiko, […] bi bilo smiselno poiskati druge programske možnosti, denimo vdelavo grafičnega opozorila, da povedanega ni mogoče razumeti kot nasvet, ali nadgradnjo in dopolnitev programske vsebine s strokovnimi protiargumenti.«
Nič od tega se ni zgodilo, odziv novinarke in poziv varuhinje je uredništvo Prvega prezrlo, posnetek je še danes – skoraj leto in pol pozneje – izbrisan iz spletnega arhiva RTV.
Od izbrisa do izbrisa
Seveda lahko deloma razumemo, zakaj je v prvih tednih po razglasitvi epidemije tudi v našem medijskem prostoru zavladala panika, ki je porodila številne pretirano previdne poteze, s katerimi so se uredniki in novinarji želeli v prvi vrsti zavarovati pred možnostjo kakršnekoli obtožbe o delni odgovornosti za napovedane množice žrtev. Še zlasti po apokaliptičnih svarilih Milana Kreka v začetku aprila 2020 (pozneje je postal direktor NIJZ), da bi brez sprejetja takratnih ukrepov po svetu umrlo sedemdeset milijonov ljudi, v Sloveniji pa devetdeset tisoč; svarilih, v katerih so odmevale iz današnje perspektive absurdno pretirane marčevske napovedi epidemiologa Neila Fergusona in njegove skupine iz londonskega Imperial Collegea, ki so bile ena ključnih spodbud za politike vsesplošnega zapiranja po svetu.
Toda zakaj intervju še vedno ostaja izbrisan sredi letošnjega poletja, ki ga velika večina Slovencev preživlja precej podobno kot poletja predpreteklih let, brez vidnejših omejitev in – kot je smotrno in razveseljivo – tudi brez glavnine lanskih strahov? Čigavo zdravje naj bi danes »ogrožala« skeptična stališča Karin Rižner iz lanske pomladi?
Če bi neprekinjenost tega izbrisa lahko do neke mere pojasnili z dejstvom, da so po umiritvi prvotne polemike počasi zamrli tudi pozivi poslušalcev k vrnitvi posnetka v arhiv, pa je ponovitev (in srhljiva nadgraditev) orisanega cenzorskega postopka, ki se je na RTV zgodila pred kratkim, neopravičljiva in alarmantna.
Primer Makovec
Enajstega julija 2021 je novinar Damjan Zorc v oddaji Nedeljski gost na Valu 202 gostil dr. Tomaža Makovca, diplomiranega farmacevta in doktorja biokemije, zaposlenega na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko Medicinske fakultete v Ljubljani. Makovec je v pogovoru predstavil osrednje teze svoje knjige Medicina je padla na glavo, v kateri problematizira vlogo farmacevtske industrije v sodobni psihiatriji. Na koncu intervjuja je poslušalce opozoril še na izid zbornika Koronska kriza pod drobnogledom empirične znanosti, ki ga je uredil pravnik dr. Andraž Teršek in ki vsebuje tudi Makovčev prispevek. Ob tem je Makovec na hitro orisal svoje videnje aktualne epidemije in jo označil za »spektakel«, močno pretirano javnozdravstveno reakcijo, ki naj bi jo med drugim spodbujale finančne motivacije globalne farmacevtske in medicinske industrije.
Posnetek je bil še isti dan izbrisan iz arhiva. Odgovorni urednik Vala 202 Nejc Jemec se je dva dni pozneje radijskemu občinstvu opravičil, da je oddaja šla v eter, in njen izbris utemeljil z zdaj že prepoznavnim argumentom:
»Gostu je bilo [...] omogočeno širjenje sporočil, ki ogrožajo zdravje ljudi.«
Izbris oddaje je med slovenskimi mediji najbolj navdušeno pozdravila revija Reporter, v članku Sramota nacionalnega radia: anticepilca, ki ne verjame v duševne bolezni, spustili na Val 202, zdaj se v zadregi posipajo s pepelom, uredništvu Vala 202 pa so na družbenih omrežjih za hitro odstranitev nevarne »psevdoznanosti« čestitali številni intelektualci, novinarji, znanstveniki, aktivisti in poslanci z vseh koncev političnega spektra.
Kritičnih odzivov, ki bi kakorkoli problematizirali cenzuro raziskovalca Medicinske fakultete s farmacevtsko in biokemijsko izobrazbo, ki je razpravljal o svojem strokovnem področju, ni bilo najti niti v nobenem od osrednjih slovenskih medijev niti na vidnejših alternativnih medijskih platformah.
Podobno kot Poslek v primeru Karin Rižner se tudi Jemec v svojem zagovoru cenzure Makovca vnaprej brani pred obtožbo cenzure; za radio naj ne bi bilo prepovedanih zgodb, mnenj in sogovornikov, potrebovali naj bi le ustrezen kontekst in format oddaj. Jemec sicer ne poda nobenega konkretnega konteksta in formata, v katerih bo Val 202 predstavil Makovčevo zgodbo in mnenje, kar nam seveda utegne poroditi sume o urednikovi iskrenosti. Jasno pa poudari, da breme krivde za ta zdravje ogrožujoči incident v celoti nosi novinar: deloval naj bi »nekritično«, »neprofesionalno« in »mimo urednikov«, zato »zadevo ustrezno interno naslavljamo.«
Zorc je kmalu zatem prejel »poziv k izjavi o očitanih kršitvah«, prvi korak disciplinskega postopka, ki sta ga podpisala Andrej Grah Whatmough, generalni direktor RTV, in Miha Šenica, pravna pisarna RTV. Poleg očitkov o nespoštovanju uredniških dogovorov in delovanju v nasprotju z navodili Zorca pozivata, naj se v treh delovnih dneh izjasni tudi glede očitka,
»da je z objavo navedene oddaje Nedeljski gost nastala nepopravljiva programska škoda, ker so poslušalce med intervjujem dosegla zdravje ogrožujoča sporočila, ker dejstva, ki vplivajo na zdravje ljudi, pred objavo niso bila skrbno preverjena v posvetovanju z medicinsko stroko.«
Intelektualno nebogljena množica
Zorc, ki je vse očitke odločno zavrnil, je v svojem odgovoru zapisal:
»V vseh 32 letih novinarske kariere na Valu 202, med katero sem pripravil okrog 90 oddaj Nedeljski gost (in vmes je bilo vsaj 10–15 tako imenovanih kontroverznih gostov), mi očitkov o neprofesionalnosti in neetičnosti, kaj šele programski škodi in ogrožanju zdravja poslušalcev, ni nihče vrgel pod nos; ne v letih prejšnjega režima in prvih letih tranzicije, ne pozneje – vse do danes. [...] Za izbor cenzurirane oddaje mi niti na kraj pameti ni padla kakršnakoli skrita agenda [...] – želel sem napraviti zanimiv pogovor z znanstvenim posebnežem, in sredi poletja vsaj malo razmišljujočim poslušalcem in poslušalkam razgibati napol zaspane dopustniške možgane. Dasiravno s temačno in skrivnostno temo, za katero bi bilo vsem nam ljubše, ko bi jo lahko brez dvoma ovrgli.«
O »zdravje ogrožujočih sporočilih« glede covida-19, ki jih je Makovec ob zaključku oddaje lansiral v nič hudega slutečo nedeljsko publiko, pa je Zorc še pripomnil:
»Te zadnje pol minute oddaje sem objavil kot nekakšno logično nadaljevanje povedanega, in če je to tisto, kar ogroža zdravje naših poslušalcev, ki jih nihče ne bi smel tako podcenjevati, potem se sprašujem, koliko gorja sem ponevedoma v vseh teh 32 letih storil kot voditelj programa, ko sem po daljšem deževju, recimo, pozval občinstvo, naj si le privošči popoldansko sončenje in malo porjavelosti.«
Ta duhovita pripomba zazna dve bistveni dimenziji novega cenzorskega diskurza vodstva in uredništev RTV: prvič, podcenjujoč, pokroviteljski odnos do svojega občinstva kot intelektualno nebogljene množice, za katero so – onkraj varnih meja športa in pop glasbe – potencialno pohujšljive vse ideje, podatki in razlage, ki jih ne odobrijo in filtrirajo pristojne insitucije; in drugič, videz popolne odsotnosti kakršnegakoli resnega razmisleka o potencialnih širših in daljnosežnejših posledicah orisanih cenzorskih postopkov.
Sežiganje oddaj
Bodimo povsem jasni: izbris že predvajanih oddaj RTV – torej onemogočenje javnega dostopa do zgodovine javnega medija – je medijski evkivalent sežiganja knjig. In »tam, kjer sežigajo knjige«, kot je pred točno dvesto leti zapisal Heinrich Heine, »bodo na koncu sežigali tudi ljudi«.
V kaj bi se nova cenzorska normalnost, ki sta jo s sežigom svojih vsebin vpostavili uredništvi Prvega in Vala 202, razrasla, če bi jo dosledno uveljavili v našem širšem medijskem, publicističnem in družbenem prostoru? Bi morali Terškov zbornik, ki očitno vsebuje nekatere podobne poudarke kot Makovčev radijski nastop, umakniti iz prodaje? Poloviti in uničiti izvode, ki že krožijo med slovenskim bralstvom? Naj spletni ponudniki zablokirajo strežnike, ki gostijo Terškov polemičen blog? Odstranijo spletno stran zloglasne Iniciative slovenskih zdravnikov?
Kaj storiti z njenim najvidnejšim predstavnikom, dr. Matjažem Figljem, ki si drzne zagovarjati stališča, primerljiva z javnozdravstvenimi smernicami Švedske in več ameriških zveznih držav, ter s kritično držo nekaterih eminentnih, svetovno uveljavljenih znanstvenikov (npr. epidemiologov Martina Kulldorffa, Sunetre Gupta in Jaya Bhattacharye s harvardske, oxfordske in stanfordske univerze – prvopodpisnikov Great Barrington Declaration, odmevnega poziva proti politikam lockdowna –, ki redno nastopajo v številnih vodilnih ameriških in britanskih medijih, pa Johna Ioannidisa, stanfordskega profesorja medicine in statistike, enega največkrat citiranih sodobnih znanstvenikov, ter Nobelovih nagrajencev za kemijo in medicino, Michaela Levitta in Luca Montagnierja s stanfordske in pariške univerze)? Bi mu morali s sodno odredbo onemogočiti kakršnokoli objavo, izjavo ali nastop? Bi bilo treba izbrisati vse njegove pretekle intervencije iz spletnega arhiva RTV in z vseh drugih medijskih platform?
Bi bi bilo smotrno tudi novinarju Marku Potrču, ki mu je zaradi njegovih priljubljenih spletnih zagovorov švedskega javnozdravstvenega modela minister za notranje zadeve Aleš Hojs očital odgovornost za smrti bolnikov s covidom-19, prepovedati vso komunikacijo z javnostjo? In ga, če to ne zaleže, zapreti v hišni pripor brez telefonske in internetne povezave, dokler NIJZ ne razglasi dokončne zmage v vojni proti bolezni vseh bolezni?
Brez tobaka do leta 2040
Če bi želela RTV dosledno uveljaviti svoje nove cenzorske standarde, bi morala že v kontekstu poročanja o covidu-19 izbrisati celo vrsto preteklih prispevkov in oddaj, ki so – kljub vsebovanju »zdravje ogrožujočih sporočil« glede na ta hip prevladujoče smernice – še vedno dostopni na njenih spletnih straneh. A zakaj bi se ustavili pri covidu-19? Kaj pa drugi ključni vidiki javnozdravstvene politike?
Po podatkih Univerze John Hopkins je do časa pisanja tega članka v Sloveniji s covid-19 umrlo 4429 ljudi. Iz poročil NIJZ je na primer mogoče razbrati, da je v času od razglasitve epidemije bistveno več Slovencev umrlo za posledicami kajenja. Če upoštevamo še stališče iste institucije – usklajeno s Svetovno zdravstveno organizacijo –, da je kajenje eden pomembnejših dejavnikov za resne zaplete pri okužbi s covidom-19, se zdi, da tudi uživanje tobačnih izdelkov pomeni prvovrstno zdravstveno nevarnost, ki bi jo morali v vseh javnih tematizacijah obravnavati z največjo mero previdnosti in strokovne skrbi za dobrobit našega prebivalstva. Milan Krek, vrhovni slovenski promotor zdravega načina življenja, je maja letos predstavil načrt NIJZ za »Slovenijo brez tobaka«, ki naj bi ga uresničili vsaj do leta 2040.
Kaj torej storiti z vsemi lažnimi informacijami, ki jih je še vedno mogoče najti v spletnem arhivu RTV in ogrožajo javno zdravje z razširjanjem skepse med neizobraženci, lahkoverneži in idioti glede evidentnega strokovnega konsenza, da moramo kajenje brez večjega odlašanja v polnosti izničiti?
Kaj storiti s teorijo zarote Svetlane Makarovič, da »pri gonji proti kadilcem seveda ne gre samo za kajenje«, temveč »za umetno ustvarjanje notranjega sovražnika«? Z njenim širjenjem lažnih novic, da demonizacija kadilcev kot »podvrste človeštva, ki kar noče in noče prenehati kaditi«, služi političnemu mehanizmu, po katerem je »nekomu treba prilepiti nalepko manjvrednosti in nato nanj naščuvati drhal«, ker je »razklano ljudstvo lažje obvladovati in manipulirati«? (Zveni aktualno?) Z njenimi dezinformacijami, da smo priča »ventilu za fašistoidnost«, s čimer dobrohotne javnozdravstvene smernice na skrajno nedostojen način povezuje s fašizmom, ki so ga naši predniki premagali enkrat za vselej?
Kaj storiti s psevdoznanstvenim teoretiziranjem lacanovske trojke o vsesplošno razširjenem »zatiranju kadilcev« sredi svobodnega sveta (bi lahko v prihodnje ta nevarna skrajnodesničarska fantazma celo navdihnila kakšen terorističen napad)?
Pa z množico neodgovornih celovečernih filmov in televizijskih serij, ki na povsem nekritičen, neprofesionalen in nestrokoven način prikazujejo kajenje kot brezskrben vir užitka?
Koliko nedolžnih življenj bi rešili, če bi jih za vekomaj izbrisali iz arhiva RTV?
Kafkovski proces proti Zorcu
Damjan Zorc je kmalu po prejemu poziva brez večjih težav dokazal, da ostre obtožbe proti njegovemu novinarskemu delu nimajo nobene legitimne podlage. Tako je 23. julija prejel zadnje pismo iz pravne pisarne:
»V zvezi s predlogom za uvedbo disciplinskega postopka vam sporočamo, da po preučitvi vaše izjave in vseh ostalih okoliščin primera disciplinski postopek zoper vas ustavljamo. Iz zbranih dokazov in izjav namreč ni mogoče z gotovostjo trditi, da so bila z vaše strani kršena izrecna navodila nadrejenega. [...] Prav tako zbrani dokazi ne zadoščajo za ugotovitev, da so bile z vaše strani kršena poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija.«
A kljub temu, da pravna pisarna RTV ni našla formalne podlage za discipliniranje neuklonljivega novinarja, so njegovi nadrejeni za to vseeno poskrbeli na neformalni ravni: Zorcu so brez izrecne opredelitve in obrazložitve sankcij odvzeli njegove stalne programske termine, uredništvo nedeljskega programa in vodenje oddaje Nedeljski gost, v kateri je deloval vrsto let. Prav tako niso umaknili ali preklicali svojih obtožb o »zdravje ogrožujočih sporočilih« in javnega blatenja novinarjeve profesionalnosti. Pogovor z Makovcem še vedno ostaja izbrisan.
Za Zorčeve novinarske kolege, ki so brez večjega vmešavanja spremljali, kako se uredniki v imenu javnozdravstvenih zapovedi avtoritarno znašajo nad prekaljenim radijcem, je nauk tega kafkovskega procesa jasen: ob najmanjšem odmiku od opevanja teh zapovedi pri poročanju o vrhovni tabu temi naše krasne nove normalnosti so lahko – brez kakršnekoli učinkovite možnosti sklicevanja na pravna, etična in profesionalna varovala – potisnjeni na obrobje svojega poklica, ne glede na pretekle uspehe in zasluge.
Četudi se manjšinski, a prepoznaven in priljubljen del kolektiva RTV vse od začetka te krize pogumno upira trendu naraščajočega enoumja – po kakovosti, širini in uravnoteženosti so v tem času še posebej izstopali prispevki Jelene Aščić v Tedniku ter reportaže in intervjuji Kaje Sajovic na MMC –, je vsebin, ki bi s harmoničnim spojem vladnih in javnozdravstvenih diktatov vzpostavljale kakršenkoli drznejši kritičen dialog, vse manj.
Zaton pluralizma?
Žal podobno velja tudi za večino drugih vodilnih slovenskih medijev, z redkimi pozitivnimi izjemami (med Delovimi kolumnisti je na primer mainstreamu kljubovala pisateljica in prevajalka Urša Zabukovec, Dnevnik je Figlju kljub močnim pritiskom omogočil redno kolumno, v Sobotni prilogi pa je dr. Matjaž Zwitter aprila in avgusta predstavil škandalozno ozadje prepovedi zdravila ivermektin).
Nobena medijska tema v zgodovini samostojne Slovenije ni bila deležna tolikšne – in tako široko uveljavljene – tabuizacije kot vprašanje odziva na covid-19.
Ker gre trenutno za eno osrednjih vprašanj, ki določa nekatere temeljne sodobne in prihodnje poteze političnega, kulturnega, gospodarskega, družbenega in tudi zasebnega življenja v Sloveniji, moramo v tovrstni tabuizaciji prepoznati znamenje skrb vzbujajoče totalitarne tendence.
Slovenski prostor v tej tendenci ni osamljen. Vplivna britanska nevladna organizacija Article 19, ki že petintrideset let deluje na področju svobode izražanja in informacij, je poimenovana po členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki z lepo mero ironije zgodovine nosi prav to številko:
»Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način [trough any media] in ne glede na meje.«
Konec julija je izdala posebno poročilo o izjemnem krčenju teh svoboščin v zadnjih letih po vsem svetu, pri čemer izpostavlja prav »napade na svobodo medijev [...] v povezavi s pandemijo.« Poročilo na več mestih obravnava Slovenijo, ki ji njegovi avtorji pripisujejo najsilovitejši antidemokratični razvoj v Evropi. Smo tudi ena od le treh evropskih držav, ki so se – »s sklicevanjem na pandemijo«, kot zapišejo – v celoti izognile lanskemu poročanju o svobodi informacij. Slovenija je – skupaj s Šrilanko, Belorusijo, Gvinejo, Hongkongom, El Salvadorjem in Bolivijo – po oceni Article 19 med sedmimi svetovnimi državami, ki so v zadnjem dvoletnem obdobju doživele drastičen zaton svobode izražanja in informacij. Tem svarilom iz tujine lahko dodamo, da se je tudi pri medijski obravnavi covida-19, osrednje teme tega obdobja, le v redkih zahodnih državah antipluralističen refleks izrazil na tako intenziven način kot pri nas.
Morda se je slovenski medijski prostor po tridesetletnem eksperimentu naveličal nevšečnosti demokracije in pluralizma. Morda se vizija prihodnosti, v kateri bi mediji prevzeli udobno vlogo PR-služb za promocijo vladnih, državnoinstitucionalnih in korporacijskih interesov zdi direktorjem, urednikom in novinarjem privlačnejša od razburkanih voda njihovega kritičnega poslanstva. Morda. V iskrenem upanju, da ni tako, pozivam RTV, naj napravi majhen, a dragocen korak v nasprotno smer – in nemudoma vrne izbrisani oddaji na svetlo.
(Članek je bil prvotno objavljen v Sobotni prilogi Dela.)
S peresom ste "zadeli" v popolno sredino "tarče". Klobuk dol...